Nesnovna kulturna dediščina

Tesarstvo

območje : Srce Slowenije
kategorija : Tradicionalna obrtniška znanja
Tesarstvo velja za eno od najstarejših obrti, njegove prve pojavne oblike pa segajo več kot pet tisoč let v preteklost. Zaradi potrebe po gradnji varnih bivališč so se ljudje že v zgodnjih obdobjih kovin srečali z obdelavo lesa na različne načine in tako so nastajale različne stanovanjske in gospodarske stavbe, brvi, mostovi in drugi uporabni objekti. Tesarstvo je kot pomembna obrtniška dejavnost močno zaznamovalo zlasti območje Mirenske doline, ki je poznana predvsem po gradnji kozolcev. Prav tu so nastale velike tesarske mojstrovine z najbolj slikovito olepšanimi kozolci.
Tesarstvo zahteva tudi veliko znanja in izkušenj, zato so bili tesarski mojstri od nekdaj predvsem izkušeni starejši moški. Dejavnost je danes še povsod zelo živa, saj je praviloma večina ostrešij še vedno izdelana iz lesa. V preteklosti so iz lesa tudi v Mirenski dolini izdelovali lesene stavbe, torej stene, zelo razširilo pa se je zlasti v 19. in prvi polovici 20. stoletja postavljanje lesenih toplarjev. Prvi enojni kozolci v Mirenski dolini so se pojavili že sredi 17. stoletja, kar dokazujejo slikovna gradiva tistega časa, razvoj novih kmetijskih tehnologij pa je od tesarjev terjal nove tesarske rešitve in tako so v drugi polovici 18. stoletja tudi v Mirenski dolini nastajali prvi toplarji, ki so razcvet dosegli v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat so izkušeni dolenjski tesarji zgradili najimenitnejše in konstrukcijsko najzahtevnejše dvojne kozolce – toplarje. V tistem času je bilo aktivnih kar sedem tesarjev, ki so se med seboj razlikovali po različni izvedbi detajlov na kozolcih. Najuglednejši tesarski mojstri so bili Janez Karlič mlajši z Velikega Cirnika, Jože Kafol iz Trebelnega in Janko Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu. Slednji je izdelal znani Simončičev toplar na Bistrici pri Šentrupertu, ki je edini kozolec na Slovenskem s statusom kulturnega spomenika državnega pomena.

Osnovna pogoja za dobro tesarstvo sta dobro orodje, s katerim so tesali, in dobro pripravljen les. Tesarska sezona je potekala od pomladi pa tja do jeseni. V zimskem času so posekali les, ki je bil večinoma smrekov, za glavne dele kozolca (npr. nosilne stebre) pa je bil namenjen hrastov les. Les se je sušil do pomladi, ko so začeli s tesanjem lesa in nato z vezavo posameznih sklopov konstrukcije na tleh, da so preverili ustreznost obdelave in vezave lesa. Nato so te konstrukcije postopoma razdrli in jih sestavili v celoto, kozolec.

Za tesarskega mojstra je bilo treba opraviti pripravništvo, kar je zajemalo praktično učenje od učnih mojstrov. Pripravništvo je bil čas, ko so se vajenci naučili obdelovati les in zakonitosti, ki veljajo pri gradnji lesenih objektov. Pozneje so tudi izkušeni mojstri ob svojem delu razmišljali in uvajali nove rešitve, ki so jih usklajevali z naročnikom. Danes posreduje znanje in vedenje o tesarski obrti na območju Mirenske doline Alojzij Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu, ki je večino znanja je prevzel od svojega očeta Janka Gregorčiča.

Tesarstvo daje Mirenski dolini velik pečat, saj preko kozolcev oblikuje podobo kulturne krajine in značilno slikovitost podeželja. S projektom Muzej na prostem – kozolci v Šentrupertu tesarstvo zopet pridobiva na veljavi, saj so njegova izhodišča in zakonitosti podlaga za postavitev muzeja. Poleg tega so na območju v zadnjih letih zaradi prijetnosti bivanja in okoljske prijaznosti v porastu tradicionalne tehnike gradnje in opremljanja z lesom.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
Občina Šentrupert
« nazaj
tesarstvo_001
tesarstvo_003
tesarstvo_011
 
Free Joomla Theme by Hostgator