Pletenje slamnatih kit
|
|
območje : Srce Slowenije |
|
kategorija : Tradicionalna obrtniška znanja |
|
|
|
|
|
|
|
Pletenje slamnatih kit je osnova za slamnikarsko obrt, ki se je v zadnjih desetletjih tudi na Domžalskem skorajda povsem porazgubila. Slamniki so bili nekoč cenjena pokrivala različnih družbenih slojev in posebej poklicev, kakršen je na primer poklic solinarja v naših obmorskih solinah. Pletenje slamnatih kit se je kot značilna domača obrt začela razvijati v 18. stoletju na območju Ihana, v 19. stoletju pa se je razširila še v okoliške kraje na območju Domžal, Lukovice, Mengša, Kamnika, Dola pri Ljubljani, Moravč in Trzina.
|
|
|
V hribovskih predelih so pretežno pletli kite, v ravninskem delu so šivali slamnike, v tovarnah pa so jih dokončno oblikovali in poslali na trg. Ker so bili končni izdelki zelo odvisni od polizdelkov, je bilo nujno treba najprej ločiti pletenje kit ter šivanje in oblikovanje slamnikov. Danes se s tovrstno dejavnostjo ukvarjajo le nekatera društva in posamezniki, vsekakor pa pletenje kit iz slame najbolj povezuje članice Kulturno-umetniškega društva Fran Maselj Podlimbarski iz Krašnje pri Lukovici.
Slamo za kite so nekoč odbirali po ročni žetvi žit. Iz snopov so potegnili najlepšo slamo, ji obtolkli pšenična zrna in zvezali pušeljne, ki so jih nato posušili na soncu. Paziti je bilo treba, da se slama ni namakala na dežju, da je ostala čista, brez pik. Suhi slami se je nato porezalo klasje in ponavadi odložilo na podstrešje, vse do zime. V zimskem času, ko ni bilo dela na polju, so predvsem ženske pletle v krogu družine, s sosedami, včasih pa so se zbrale pri eni doma in skupaj ustvarjale slamnate kite.
Pred pletenjem so slamo pripravili za pletenje tako, da so jo otrebili, jo odrezali pri prvem kolencu in jo razporedili po debelini. Preden so začeli plesti, so slamo namočili. Pletenje ni prinašalo velikega zaslužka. Kite, spletene iz najtanjših slamic, so bile najdražje. Največ kit je bilo spletenih iz sedmih slamic, ker so iz teh izdelovali slamnike in cekarje. Kite so pletli še z več slamicami, tudi enaindvajsetimi. Spleteno kito so navijali na deščico, ki so ji rekli komolec. Ko je bila kita dolga šestintrideset komolcev ali osemnajst metrov, so jo sneli s komolca in jo povezali. Vsak teden je prišel ponje kitar in jih odnesel v slamnikarske tovarne. Za en slamnik so potrebovali eno kito, za večje tudi več.
Leta 1985 so v Krašnji pri Lukovici preko Kulturno-umetniškega društva Fran Maselj Podlimbarski na pobudo učiteljice Vere Beguš ponovno oživili pletenje kit. S tem so želeli prebuditi zanimanje za nekdaj zelo razvito hišno obrt in ljudi privabiti v društveno življenje. Danes je pletenje v Krašnji znova zelo priljubljeno, saj se veliko otrok nauči pletenja v tamkajšnji osnovni šoli. Člani društva slame ne kupujejo, ampak jo pridobijo po starem postopku, z ročnim žetjem na okoliških njivah. V društvu plete več kakor dvajset žensk, šestnajst od njih že vrsto let predstavlja pletenje kit iz pšenične slame tudi na različnih prireditvah in sejmih po Sloveniji. Pogosto se jim pridružijo otroci, ki so že dobro osvojili novo veščino. Društvenih prostorov sicer nimajo, vsi se učijo v vaški osnovni šoli. Nastajajo kite, takšne kot pred leti, ki jih nato odnesejo v Domžale, k upokojeni slamnikarici Joži Košak, da izpod njenih spretnih prstov nastanejo cekarji, košarice in slamniki. V aprilu 2012 so v Domžalah odprli edinstven Slamnikarski muzej, kjer je obiskovalcem na voljo stalna razstava 300 letne slamnikarske tradicije. Po dogovoru je možen tudi prikaz pletenja kit in šivanja slamnikov. |
|
