Nesnovna kulturna dediščina

Pletarstvo

območje : Srce Slowenije
kategorija : Tradicionalna obrtniška znanja
Pletarstvo sodi med najstarejše obrti na Slovenskem. Pletarsko znanje se je širilo iz roda v rod, od 19. stoletja tudi s pletarskimi tečaji in šolami. Danes je pletarstvo med najbolje ohranjenimi in razširjenimi domačimi obrtmi, vendar deluje zgolj na samouški in lokalni ravni. V velikonočnem času so pletarski izdelki, še posebej košare, zelo zaželeni. Med pletilci košar in cekarjev izstopa Tončka Jemec iz Petelinj pri Dolskem, ki še ohranja starodavno pletarsko tradicijo.
Jemčeva Tončka ali po domače Jeršinova se je rodila v letu 1931 v vasi Petelinje, kjer živi še danes. Daleč naokoli jo poznajo po kakovostnih pletarskih izdelkih. Plete iz vrbe, česar se je naučila od mame in očeta. Njena mama se je pletarskih veščin naučila od očeta, njen oče pa od bratov, ki so znanje osvojili v pletarski šoli v Dolskem, ustanovljeni okoli leta 1900. Tončka se spominja, da so bili nekoč najbolj iskani koši za na hrbet, saj je bilo »treba vse na roke požet in nakosit pa domov znest«. Njen ded je pletel jerbase, »tiste, ki so jih včasih v žegen nosili na glavi, ali pa za mleko, ko so v vozičkih v Ljubljano ženske vozile«. Pletene košare iz vrbe so potrebovali za vsakdanja opravila.
Njeni izdelki so iz naravnih materialov. Nekaj šibja in viter Tončka nareže doma, nekaj pa ji jih prinesejo sosedi. Vrba je idealno gradivo, še posebej, če se poreže vsako leto, saj je za pletenje najboljša enoletna palica, ki je brez stranskih izrastkov. Vrba se reže spomladi, nato jo pletar olupi, posuši in sortira po debelini. Že poleti ali na jesen lahko debele palice cepi na vitre, na tri ali štiri dele. V ta namen Tončka uporablja stroj na ročni pogon. Do izdelave viter delo poteka »vse na suho«, za samo pletenje pa je treba gradivo namočiti, da postane upogljivo. Tončka plete le pozimi. Takrat se usede na stol, vitre in palice da poleg na tla in začne popletati. Z eno samo košaro je veliko dela. V zadnjem letu je naredila precej košaric za šivalni pribor. Plete predvsem zase, včasih tudi po naročilu. Najraje pa dela košarice za veliko noč, teh ji vedno zmanjka. Ljudje želijo košare tudi za razna poročna in jubilejna darila. Pri svojem delu je zelo inovativna, saj ji marsikatera želja predstavlja pravi izziv za novo ustvarjanje, nemalokrat pa se ji nenavadna ideja porodi kar sama. Tradicionalno pletarstvo tako ne le ohranja, pač pa ga tudi razvija in mu dodaja novosti.
Od leta 1987 do 1994 je Tončka v osnovni šoli Dolsko vodila pletarski krožek. Zanj je bilo veliko zanimanja, saj se je vsakič zbralo med 20 in 40 učencev. Izdelovali so košarice, ki so jih potem tudi razstavili. Otroci so se redko lotili pletenja tudi doma, saj niso imeli vseh pripomočkov (stroja za vitre, vrbovih palic itd.), ki so jih sicer dobili pri krožku. Leta 1990 je Tončka prejela priznanje Obrtne zbornice Slovenje in pridobila naziv mojstrice domače obrti, nato pa leta 2000 še priznanje zlata vitica. Vsekakor so na Tončko in njene izdelke ponosi tudi domačini, zato je za svoje delo prejela naziv častne občanke občine Dol pri Ljubljani.

Tončka pravi, »da v rokodelskem poklicu ni zaslužka, s tega vidika se ne splača«. Zadnjih petdeset let in več so bile v Sloveniji obrti zanemarjene. Sedaj se obrti sicer nekoliko oživljajo, ljudje počasi pridobivajo več spoštovanja do ročnih, kakovostnih in tradicionalnih izdelkov, tako da imajo tudi obrtniki nekoliko več spodbude za delo.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
« nazaj
pletarstvo_1
pletarstvo_2
pletarstvo_3
 
Free Joomla Theme by Hostgator