Nesnovna kulturna dediščina

Pritrkavanje

območje : Srce Slowenije
kategorija : Šege in navade
V preteklosti so bili ljudje mnogo bolj kot danes povezani z zvonjenjem v svojih župnijskih in podružničnih cerkvah. Poleg rednega urnega določanja časa in najmanj trikratnega zvonjenja čez dan je bilo pomembno tudi praznično pritrkavanje, ki so ga izvajali bodisi vešči cerkovniki ali krajevni ljubitelji pritrkavanja. Še danes se ob posebnih priložnostih v mnogih krajih in vaseh osrednje Slovenije združujejo ljubitelji pritrkavanja, ki s svojim znanjem in ustvarjanjem melodij razveseljujejo domačine.
Pritrkavanje je bilo v večini krajev že od nekdaj zelo cenjeno opravilo. Zvonilo se je pred največjimi cerkvenimi prazniki, kot so velika noč, binkošti, veliki šmaren, božič, pa tudi pred župnijskim proščenjem (žegnanjem), birmo, obhajilom in podobnim. Praviloma so pritrkovalci s pritrkavanjem cerkveni praznik slovesno naznanili že dan prej, pozimi ob treh, poleti ob štirih, lahko pa tudi pozneje. Na dan praznika so pritrkavali od petnajst do dvajset minut pred mašnim obredom, približno pol ure po obredu ter med procesijo, kadar je bila ta del obreda. Precej razširjena je bila tudi navada, imenovana dan zvonit, kar je pomenilo pritrkavanje zgodaj zjutraj (budnica) ob štirih na dan praznika ali že v noči pred praznikom. Nekoč se je povsod zvonilo s kemblji (podolgovat, odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon), pri čemer so bili zvonovi nepremični ali pa je eden od njih nihal. V začetku devetdesetih let 20. stoletja so postopoma začeli uvajati elektronsko pritrkavanje. Kljub temu je še danes veliko pritrkovalcev, mladih in starih.

Ponavadi so pritrkavali pred večjimi prazniki le v farni cerkvah, na podružnicah pa pred žegnanjem. Pritrkavali so v glavnem mladi fantje, vodja pa je bil navadno cerkovnik (mežnar). Znanje o pritrkavanju se je prenašalo iz roda v rod. Fantje so pred pritrkavanjem v zvoniku že doma pridno vadili na pokrovke, ki so jih privezali na kakšen drog. Za velike cerkvene praznike so pritrkovalci iz posameznih vasi med seboj tekmovali, kdo bo zjutraj prej začel, in se ocenjevali, kdo lepše pritrkava. Za pritrkavanje so bili zelo pomembni posluh, občutek za ritem in smisel za kolektivno delo. Pritrkovalci so znali zaigrati na zvonove najrazličnejše viže.

V Mengšu od leta 1997 deluje pritrkovalska sekcija Kulturnega društva Mihaelov sejem Mengeš. Vodi jo Franc Blejc, ki veščino pritrkavanja obvlada že 66 let. Učenje pod njegovim vodstvom in s pomočjo dveh študentov (Ana Pišek in Žiga Strmšek) poteka na miniaturnih šolskih zvonovih v Župnijskem domu v Mengšu enkrat na teden pred prazničnim pritrkavanjem, sicer pa tudi na različnih oratorijih. Franc ima trenutno dve starejši in tri mlajše učenke.

V župniji svete Helene v Dolskem deluje skupina pritrkovalcev v sklopu Kulturnega društva misijonarja dr. Janeza Janeža. Mentor manjši skupini mlajših fantov je Gregor Vode. Vadijo na kovinskih ceveh, okvirno dvakrat na mesec.

Zelo dejavni pri pritrkavanju so tudi v občini Šmartno pri Litiji, kjer trenutno deluje skupina mladih pritrkovalcev, ki se srečujejo enkrat na teden. Tudi na Brdu pri Lukovici imajo štiri pritrkovalske skupine (starejši, mlajši okrog 40, mladi do 20 let in osnovnošolci). Dobivajo se enkrat na teden, razen starejši enkrat na mesec. Mentor in koordinator je Anton Lebar, ki se z družinsko tradicijo – pritrkavanjem ukvarja že več kot petdeset let.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža
« nazaj
pritrkavanje_10
pritrkavanje_02
pritrkavanje_05
 
Free Joomla Theme by Hostgator