Nesnovna kulturna dediščina

Freh pred godovanjem

območje : Srce Slowenije
kategorija : Šege in navade
V preteklosti so ljudje posvečali večjo pozornost praznovanju godu kot rojstnega dne. Slednje se je pojavilo šele po drugi svetovni vojni. Praznovanje dneva svetnika, po katerem smo dobili ime, je veliko starejše in sega že v antiko. Beseda god v starocerkveni slovanščini pomeni uro, praznik, leto. Od tod izvira pomen godu kot obletnice ali priložnosti, ki jih najdemo v nekaterih slovanskih jezikih. Do današnjih dni se je ponekod na podeželju ohranila šega, da gredo sosedje na večer pred godom »ofirati«.
Godovni zavetniki so imeli v preteklosti zelo pomembno vlogo pri poimenovanju otroka. Navadno so otroku namenili ime svetnika, ki je godoval na dan njegovega rojstva ali pa v dneh okrog njega. Če je le bilo mogoče, so ime povezali tudi s predniki in sorodniki, da se je določeno ime obdržalo iz roda v rod. Prvorojenec je dobil praviloma ime po svojem očetu, kakšno od deklet pa so navadno poimenovali po mami ali stari mami.

Zelo razširjena navada na podeželju je bila, da so sosedje na večer pred godom pripravili »freh«, »ofreht«, »ofiranje«, »ofrah«, »tablanje« ali »rumplanje«. Beseda »ofrah« domnevno prihaja iz nemške besede hofieren, ki pomeni dobrikati se komu, dvoriti. Poimenovanje »rumplanje« izhaja iz domače besede rumel, kar pomeni hrup ali trušč.

Zbrani sosedje, sorodniki ali prijatelji, mladi in stari, so se odpravili h godovniku, da bi mu pripravili freh. Že nekaj dni prej so zbirali različne materiale in orodja za ropot: žlice, pokrovke, piskre, verige, žage, kose, ribežne, skodelice s kamenčki, krožnike, kozarce, orglice … Po drugi svetovni vojni so na dan dogodka s seboj povabili tudi godca, najpogosteje harmonikarja, in se skupaj podali do godovnika. Na pragu vrat ali pod oknom so se ustavili ter mu zapeli in zaigrali ljudsko pesem ali zgolj ropotali. Ponekod so prišli prav potiho do vrat ali okna in šele nato počili s karbidom, spet drugje so že na daleč ropotali. Trušč so zganjali, vse dokler se ni na vratih pojavil slavljenec ter jih povabil v hišo, kjer jih je pogostil. V poletnih mesecih je pogostitev potekala pred hišo. Pogostitev je bila navadno skromna, poudarek je bil na druženju. Pogosto sta freh in druženje trajala tudi vso noč. Ta navada se je ohranila prav do današnjih dni, samo da jo v različnih krajih različno imenujejo.

Danes je ta šega precej manj razširjena, predvsem zato, ker opuščamo praznovanje godov in spontano medsosedsko druženje. Nekoč so si znali vzeti čas za takšna druženja, ki so ljudi povezovala med seboj ter jim obogatila vsakodnevno življenje na kmetiji. Ker ni bilo denarja za darila, pa tudi v navadi niso bila, so znali drug drugega razveseliti na druge načine. Navadno so kakšen priboljšek (suho sadje, orehe) dobili le otroci, sicer pa se je družina na ta dan odpravila k maši, gospodinja pa je pripravila tudi malo boljše kosilo. Na veliko so godove sicer praznovali bolj moški, ženske in otroci pa bolj v ožjem družinskem krogu.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
« nazaj
freh_03
freh_06
freh_02
 
Free Joomla Theme by Hostgator