Nesnovna kulturna dediščina

Lutkovna igra Mejaši

območje : Srce Slowenije
kategorija : Uprizoritvene umetnosti
Mejaši so stara ljudska lutkovna igra, ki so jo navadno igrali na porokah. Je zelo svojevrstna in ji ni moč najti podobne v evropskem lutkarstvu, zato govorimo o tipično slovensko-kajkavski lutkarski obliki. Pogosto so jo uprizarjali tudi na območju Šmartnega pri Litiji, danes le še ob posebnih dogodkih.
Prvi strokovni zapisi o igri v Sloveniji so se pojavili leta 1941, opisujejo pa lutkovni prizor »Pravda za mejo« na Dravskem polju. Starejši ljudje so že takrat pripovedovali, da je to zelo »star špas« na svatbah. Po pripovedih očeta Ide Dolšek, Gregorja Pivca (roj. 1928), ki je igro večkrat igral, so se lutke v Javorju nad Bogenšperkom pojavile prva leta po drugi svetovni vojni. Lutkam se reče mejaši, pogovorno v okolici Javorja tudi »mlatiči«, ker se igralci prepirajo zaradi meje.

Igro so na poročnih svatbah igrali ljudski godci, ponavadi mlajši moški. Za igro potrebujemo klop, dve odeji, dve leseni palici (oblečeni v dva suknjiča) in klobuk. Na začetku se ena odeja položi na tla, nanjo pa klop, pod katero se uleže moški igralec. Z drugo odejo se klop pokrije z vrha. Nato se igralec oprime klopi z obema rokama in nogama. Dva moška prekrijeta klop s spodnjo odejo in jo prineseta na prizorišče. Delno razgrneta odejo in igralec se s hrbtom spusti na tla. Njegovi roki (lutki) počivata na klopi, nogi pa spodvije pod zgornjo odejo. Vse razen lutk je skrito. Lutki oživita, vsaka ima svoje ime, npr. Jože in Miha. »Kaj boš kaj danes delal?« »Sem mislil, da bi mlatil. Mi boš kaj pomagal?« »Veš, da ti bom, saj si moj sosed.« »No, pa začniva.«

Začneta mlatiti, sliši se pi-ka, po-ka. Nekaj časa lepo teče, nato pade »cepec« po sosedu. Ta se začne pritoževati, zakaj ga je udaril. Prvi se izgovarja, da ni nič hudega mislil, naj še mlatita. Tepež se po mlatenju ponovno ponovi še v hujši obliki. Pristopi tretja oseba ali razsodnik: »Kaj se vidva tepeta?« Razložita mu, kako se je začelo, in izkaže se, da sta že dalj časa v sporu zaradi mejnika, ki naj bi stal »na tej strani«, in Jože potolče z desnico po klopi. Vsak kaže svojo stran meje. Razsodnik razsodi, kje naj bi stal mejnik, nato se pobotata in mlatita naprej. Ko se ponovno udarita, se izkaže, da so posredi ženske, Miha naj bi rad pogledal za Jožetovo. Po veliko besedah se dogovorijo, da bo Miha pustil žensko pri miru, Jože pa bo popustil pri mejniku. Tako se zopet pobotata, sežeta v roke in igra se konča. Igralec se oprime klopi in nosača ga odneseta.

Za igro sta potrebna dva igralca, en igra oba soseda in drugi razsodnika. Glavni igralec za vloge izmenjuje različne glasove in občinstvo ne ve, ali je pod klopjo en igralec ali dva. Igra je tako še bolj smešna. Imena igralcev so si ponavadi izposodili od bližnjih sosedov, ki sta bila zares v sporu.

Ida Dolšek, umetniška vodja KUD Folklorna skupina Javorje, je igro večkrat videla kot otrok, nato jo je obudila s folklornimi skupinami. Z igro so nastopili na mednarodnem srečanju lutkarjev v Ljubljani leta 1992. Igra je bila namreč zelo posebna, saj je ni bilo moč videti kjer koli drugje. Danes društvo uprizori igro na nekaterih nastopih, sicer pa si želijo, da bi se tehnike igranja priučila mladina.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
Folklorna skupina Javorje
« nazaj
mejasi_06
mejasi_02
mejasi_05
 
Free Joomla Theme by Hostgator