Nesnovna kulturna dediščina

Zgodbe o Ajdih in Ajdovskih deklicah

območje : Srce Slowenije
kategorija : Ustno izročilo
Beseda ajd označuje velikana, ki ima ponavadi pozitivno vlogo v ljudskih legendah in velja za najstarejšega mitičnega prebivalca zemlje. Ajdovska deklica je njegova hči in ima lastnosti čarobnega bitja. Vlogo v verovanju o starem ljudstvu velikanov je igrala domišljija, ki je bila plod strahu in religioznega verovanja o nadnaravnem.
Značilnost različnih zgodb o ajdih in ajdovskih deklicah je, da označujejo staroselce, ki so v naših krajih živeli pred Slovani, pripovedni spomin o ajdih pa je ohranjen vse do danes. Poleg tega, da ajd označuje velikana, se je v zgodovini skupaj s selitvami in bitkami pojavil tudi ajd, ki označuje pogana. Ajdi so velikokrat pomagali graditi cerkve, premikali so skale, živeli so v jamah, z nogama so stali na dveh bregovih in prali perilo, deklice so v predpasnikih nosile kamenje ali zlato itd. Skoraj vsak kraj ima še danes svojo različico legende in »resničnih srečanj«. Starejši ljudje pomnijo veliko zgodb, medtem ko mlajši vedno manj.

V okolici Lukovice so ajdovske deklice pomagale pri gradnji cerkve v Praprečah, saj so nosile kamenje iz Palovč. Neki kmet naj bi kričal na eno od njih, ki je prečkala njegovo polje, ta pa je odvrgla skalo iz predpasnika, ki še danes stoji pod Palovčami. Druga zgodba pravi, da je ajdovska deklica prinesla predpasnik zlata za zvonik na Golčaju, ki se še danes sliši najlepše v Prilesju. Ljudje znajo povedati, da je tod ajdovska deklica stala z eno nogo na Samrgli, z drugo na Dragi, v Radomlji pa je prala plenice.

V Mengšu so ajdovske deklice v predpasnikih nosile kamenje in skale za gradnjo mengeške cerkve. Plenice so prale v Pšati pri Topolah, medtem ko so z eno nogo stale na Grintovcu in z drugo na Šmarni gori. V Dolu pri Ljubljani pa je ajdovska deklica prala plenice v Savi.
Zanimive zgodbe, ki jih je zbrala Ida Dolšek v svoji knjigi z naslovom Kaku se kej narod rihta, prihajajo tudi iz okolice Polšnika, razložene vasi pri Litiji. Olga Majcen (roj. 1925) je znala povedati zgodbe, ki jih je slišala od mame, rojene 1892. leta: »Na Torijevmu grunti pod Ostrežom so živeli ajdi, ajdovci. So bili dobri ljudje. Zelo veliki in močni. So prišli gor na Preveg, kjer so sedaj domačije Pri Koširju, Grabnarju, Hiršelnu in so tem kmetom kar čez noč delo končali. So bili zelo močni. Plug, če se je ustavil, ga je kar sam zagrabil in prestavil. Če so sredi njive ostali kmetje, ki so delali, so jim ponoči ajdi priskočili na pomoč. Drugi dan je bilo delo končano. Ajdi so bili bolj nevidni, niso se radi kazali. So kar izginili, ko so se navadni ljudje naseljevali. So živel nad Prevegom, kjer je ena jama, ki se ji še sedaj reče ajdovska jama. Še dol v Pasjek je bila ena jama, ne vem točno. Pa pod eno skalo, malo naprej, naj bi jih tudi ene štiri, pet notri živelo«

Ivan Kralj (roj. 1927) iz Prevega se je spominjal, da je v Ajdovski jami tudi kamnita postelja, dolga dva metra in pol. Ta naj bi bila še vedno na istem mestu. Pripovedoval je, da so bili ajdi na tem območju naseljeni že pred Slovani, pojedli pa so sedemkrat toliko kot navadni ljudje.

Bajna bitja so po predstavah ljudi živela v naravnem okolju, v katerem se je moral človek za sožitje z njimi znajti in večkrat poslušati njihove nasvete, če je hotel preživeti. V naravi je zato najti največ skrivnostnih bitij, z njimi povezanih zgodb in spominov.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
« nazaj
Zgodbe_ajdi
ajdi_02
ajdi_03
 
Free Joomla Theme by Hostgator