Nesnovna kulturna dediščina

Zgodbe in bajke o rudniku Sitarjevcu pri Litiji

območje : Srce Slowenije
kategorija : Ustno izročilo
Zgodovina srednjeveškega rudnika Sitarjevec, kjer so do leta 1965 kopali svinec, živo srebro, barit in cink v rovih istoimenskega hriba (448 m) na desnem bregu Save, je zelo bogata in raznovrstna. Čeprav rudnik ne deluje že skoraj pol stoletja, se je med domačini globoko usidral v pripovednem izročilu, kar najbolj potrjujejo različne zgodbe in bajke, ki rudnik v bajeslovnem pomenu ohranjajo v spominu ljudi. Žal ga zadnja leta domačini spoznavajo tudi kot »ekološko bombo«, ker se iz njegovih opuščenih rovov pogosto izliva onesnažena voda.
Sitarjevec sodi med najstarejše rudnike na Slovenskem, ponaša pa se še z več kot 40 km rovov in prehodov. Ljudje so na širšem območju Litije iskali rudo že v zgodnji železni dobi. Najpogostejši rudnini sta bili železova in bakrena ruda, kar med drugim odseva tudi v več kot tisočletni zgodovini rudarjenja in pridelave ter obdelave kovin v okolici Vač in Litije. Pred 2000 leti so v rudniku Sitarjevec svinčevo rudo izkopavali že Rimljani. Rudarjenje se je obdržalo do leta 1965, z njim pa tudi številne zgodbe o življenju in težaškem delu, ki jih med drugimi ohranja še nekaj živih rudarjev iz Litije in Šmartnega pri Litiji.

Na pomembnost rudarjenja opozarja tudi nagrobni kamen z napisom: »Bog blagoslovi plemenito rudarstvo« iz leta 1537, ki je posvečen rudarskemu mojstru Christofu Brukherschmidu in stoji v šmarski cerkvi. V preteklosti naj bi bilo Šmartno pri Litiji povezano z rudiščem na Maljeku s štiri kilometre dolgim rovom, ki so ga končali leta 1648 in je prišel na dan pri kapelici Kristusovega trpljenja na Pungartu. Pri kopanju rova je rudarje zasulo in to je bil povod za legendo o nastanku šmarske cerkve, ki jo znajo povedati skoraj vsi domačini, stari in mladi:
»V Sitarjevcu je bil rudnik in rudarji so kopali pa jih je nekega dne zasulo. Potem so kopali in kopali in kopali, da bi se rešili. Medtem so se zaobljubili, da kjer bodo prišli na plan, bodo cerkvico sezidali. Prišli so tu, v Šmartnem ven in potem so res zgradili cerkvico. Dan, ko so se rešili, je bil godovni dan sv. Martina, zato so tudi cerkvico njemu posvetili. Mišljena pa je še prejšnja cerkev iz 16. stoletja. To je šmarska legenda.«

Rudarji iz Sitarjevca dobro poznajo škrata Berkmandeljca (tudi Perkmandeljc, Pergmandelc, Birkmandeljc, Perkmandelj), ki je bil sicer varuh rudarjev, vendar pa je v ljudskih verovanjih v jamah povzročal tudi nesreče. Ignac Slapničar, ki se je rodil leta 1932 in je bil svoj čas rudar v Sitarjevcu, se spominja, da so imeli tega škrata za bolj hudobnega, podobno, kot je na primer parkelj v Miklavževem sprevodu. Delovodje so sicer starejšim rudarjem prepovedali, da bi novince v rudniku strašili z zgodbicami o škratu, vendar so jih kljub temu znali prestrašiti. Navidezni škrat, ki so ga v bistvu poosebljali starejši rudarji, je neizkušenim novincem rad izmaknil kos malice ali jim skril svetilko. Zato je bil zgolj škrat Berkmandeljc kriv tudi za vse druge nevšečnosti in nevarnosti, ki so spremljale in pretile rudarje. A pogosto se je izkazalo, da je bil škrat odrešitelj vseh tegob rudarjev. Nemalokrat jih je rešil nevarnosti prav v trenutku, ko so ga zasledovali po rovih, in se je na njihovem delovišču zgodila nesreča, se je usulo kamenje, je prišlo do eksplozije ali se je rov zapolnil s plinom. Zato so rudarji trdili, da jim je nagajivi Berkmandeljc rešil življenje in jih na svoj igrivi način speljal daleč stran od kraja nesreče.

Rudnik Sitarjevec je danes zaprt, a če bo del rovov odprt v turistične namene, bodo v prikaz dela v rudniku vključene številne zgodbe in legende.

Povezave

Srce Slovenije
Center za razvoj Litija
« nazaj
rudnik_sitarjevec_02
rudnik_sitarjevec_06
rudnik_sitarjevec_08
 
Free Joomla Theme by Hostgator